Here is a difference between me and Bergman: for me God is not a mute. I totally disagree with those who claim an aura of films by the Swedish director is present in The Sacrifice. When Bergman speaks of God, he does it in the context of God who is silent, who is not with us. So we have nothing in common, just the opposite. Some of the superficial remarks were made because the actor in the main role had also worked with Bergman or because of the traces of Swedish landscape in my film. People making such claims have not understood anything in Bergman, they don’t know what existentialism is. Bergman is closer to Kierkegaard than to problems of religion.
— Andrei Tarkovsky interviewed by Charles de Brantes in 1986
Postajam poezija, zapuščam svet,
— Nikiforos Vrettakos, Preoblikovanje
delim se,
odhajam
k bridkim bratom. Da bi živel v hišah,
kamor ne vstopi sonce.
Kaj vem o smislu življenja?
— Ludwig Wittgenstein, Dnevniki 1914-1916
Vem, da tale svet je.
Da stojim v njem, kot stoji moje okno v svojem vidnem polju.
Da je nekaj v njem, kar imenujemo njegov smisel, problematično.
Da ta smisel ne leži v njem, temveč zunaj njega.
Da je življenje svet.
Da moja volja prežema svet.
Da je moja volja bodisi dobra bodisi slaba.
Da je torej dobro in slabo s smislom sveta nekako povezano.
Smisel življenja, tj. smisel sveta, lahko imenujemo bog.
In s tem povežemo podobo boga kot očeta.
Molitev je misel o smislu sveta.
Dogodkov sveta ne morem uravnavati po svoji volji, temveč sem povsem nemočen.
Le tako sem lahko popolnoma neodvisen od sveta — in mu v določenem smislu tudi vladam — da se odpovem vplivanju na dogodke.
Nismo od rojstva pa do smrti. In nismo od rojstva pa do vekomaj. Ali smo od vekomaj pa do vekomaj neminljivo bitje, ali pa smo le snov, ki se je na tem našem planetu izkristalizirala v to, kar smo.
— Marjan Lipovšek
All that can be seen with closed eyes can be seen with open eyes also; it is sufficient that the inner sight should extend to the subtle physical consciousness for that to happen.
— Sri Aurobindo, Letters on Yoga
Morda je
— Jorge Luis Borges, O čemer nič ne vemo
človekova usoda kratke sreče
in dolge nesreče v rokah Drugega.
Tega ne vemo. In nič nam ne pomaga,
če damo Bogu ime.
Ničev je tudi strah, dvom
je pohabljena molitev.
Iz katerega loka se bo sprožila
puščica, ki sem jaz?
Kateri cilj hoče doseči?
Vem, da bo prišel čas, mora priti, ko si bo človek osvojil najprej planete, nato druga sosednja nebesna telesa in končno vsemir. Morda bo to oni Bog, katerega zdaj molimo v predslutnji, da ga bomo nekoč ustvarili.
— Vladimir Bartol, rokopisno gradivo NUK
Resnica je ena. Pravičnost je ena. Zablode in nepravičnosti so neskončno raznovrstne. Tako ljudje sovpadajo v pravičnosti in resnici, medtem ko se neskončno razhajajo v lažeh in zločinih.
— Simone Weil, O ukinitvi političnih strank
Zemlja je tudi mati.
— Hildegarda iz Bingna
Ona je mati vsemu naravnemu.
Mati vsemu človeškemu.
Ona je mati vseh in vsemu.
Kajti v njej so shranjena semena vseh in vsega.
V vsakdanjem življenju z vidom dobimo večino podrobnih podatkov o okolici. Podatki, ki jih dobimo s sluhom, so manj podrobni, močno pa prispevajo k sporazumevanju. Imamo namreč le sprejemnik za svetlobo, a oddajnik in sprejemnik za zvok.
— Prof. Janez Strnad, predavanje Svetloba skozi čas ob Mednarodnem letu svetlobe 2015
»Vsa naravna gibanja duše vodijo zakoni, analogni zakonom snovne težnosti. Milost je edina izjema.«
— Simone Weil, Težnost in milost
Stena praznine smo,
ob katero se naslanjajo stvari.V naših kosteh
je rob sveta.Naš molk v tisti uri
— Brane Senegačnik, V tisti uri
je njegova zadnja beseda.
In v mehiške gore sem se odpravil samo zato, da bi se otresel Jezusa Kristusa, kakor kanim nekega dne oditi v Tibet, da se izpraznem boga in njegovega svetega duha.
Antonin Artaud
Okoli mene je bilo vse tiho in nič ni razodevalo Njegovega bivanja.
— Jakob Savinšek, Bog
Stene so ženskega spola – gre za erotično privlačnost. Daš se, predaš! Ni pričakovanj, ni navezanosti, samo sprejemanje je. /*/ Živiš samo tisti trenutek, ko se ne bojiš ne živeti ne umreti. To so trenutki, ko se čas ustavi.
Tomaž Humar v članku iz Jane št. 26, 2005
Every day I learned to love this country more, and I would not have asked to rebuild my life in any other place after the world of my own language sank and was lost to me and my spiritual homeland, Europe, destroyed itself.
— Stefan Zweig, suicide note (1942)
Imamo torej cel niz varljivih predstav. Omenil sem le tri. Prva je, da če je nekaj dobro, je več boljše. Druga je, da je duh ločen od telesa. In tretja je, da lahko veste, kako zaznavate.
— Gregory Bateson, Epistemologija organizacije
As the son of a people who received the worst blows that human madness can inflict, I must brood about the forthcoming dangers. I have many times resigned myself to never finding a true way out. But a new hope always emerges telling me that it is not yet too late for all of us to take stock and make a decision. I was brought up to believe in free will. Although I came to doubt all revelation, I can never accept the idea that the Universe is a physical or chemical accident, a result of blind evolution. Even though I learned to recognize the lies, the clichés and the idolatries of the human mind, I still cling to some truths which I think all of us might accept some day. There must be a way for man to attain all possible pleasures, all the powers and knowledge that nature can grant him, and still serve God – a God who speaks in deeds, not in words, and whose vocabulary is the Cosmos.
— Isaac Bashevis Singer, Nobel Lecture 1978
The modern world is not evil; in some ways the modern world is far too good. It is full of wild and wasted virtues. When a religious scheme is shattered (as Christianity was shattered at the Reformation), it is not merely the vices that are let loose. The vices are, indeed, let loose, and they wander and do damage. But the virtues are let loose also; and the virtues wander more wildly, and the virtues do more terrible damage. The modern world is full of the old Christian virtues gone mad. The virtues have gone mad because they have been isolated from each other and are wandering alone. Thus some scientists care for truth; and their truth is pitiless. Thus some humanitarians only care for pity; and their pity (I am sorry to say) is often untruthful.
— GK Chesterton
Obvezno branje za lažje razumevanje današnjega časa in dogajanja.
— Alenka Puhar v zborniku Humanizem in humanistika iz istoimenskega simpozija /Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2016/
Vse, kar se ne ukvarja s smrtjo, se ne more avtentično ukvarjati z življenjem.
— Marjan Rožanc
…senca dreves kot poljub odprtim očem…
— Srečko Kosovel, Klic po samoti
In prav nič nam ne more nadomestiti skritega Boga, našo prejšnjo trdnost. Naše zavzetosti niso ne morala ne pričevanje, temveč le vdanost v slepo usodo, ki ne obvezuje prav nikogar, ki je zaprta v sebe samo in ki je ne more osmisliti nič, razen milosti božje.
— Marjan Rožanc
Ah, pesnik, večer se bliža, tvoji lasje sivijo.
— Tagore, Spevi
Ali slišiš v tvojih samotnih premišljevanjih sporočilo z onega sveta?
»Konj je melanholičen.«
Smeh kralja Dade
Integrali ’26
Srečko Kosovel
Če vas prav razumem, me sprašujete, zakaj si nisem preprosto izbral tišine, namesto da se smukam okrog nje, in očitate mi, da kar naprej jadikujem, ko bi bil lahko že zdavnaj umolknil. Veste, ni vsakdo tako srečen, da bi umrl mlad.
— Emile M. Cioran – F. Savater: Ampak pustiva Boga pri miru
To, kar je v naši moči, je po naravi svobodno ter ne more biti preprečeno in zajezeno. To, kar ni v naši naravi, je podložno vplivom in odvisno, v tujih rokah in je lahko preprečeno.
/Epiktet
Če bi se lahko ugledali v očeh drugih, bi pri priči izginili.
— Emile M. Cioran, O nevšečnosti biti rojen
»Prenesemo lahko vsakršno, še takó razdiralno resnico, a s pogojem, da zaobseže vse; da ima v sebi enako življenjsko moč kot upanje, ki ga je nadomestila.«
— Emil Cioran: Padec v čas, o nevšečnosti biti rojen
…o trave, reka, kamen, drevo, molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje.
― Ivan Minatti, Nekoga moraš imeti rad
»…koder je hrepenenje, tam je dom in lepota. Človek brez hrepenenja bi bil vaza brez rož.«
― Srečko Kosovel, 4. pismo sestri Karmeli, 1923
»… človek zgodovine ne more doživljati drugače kot usodno, nečloveško silo, ki je docela ravnodušna do njegove usode, kot so navsezadnje nečloveški država, narod, družba, revolucija in vsi ti priljubljeni pripomočki zgodovine.«
― Marjan Rožanc, O svobodi in bogu, 1995
Kaj še ne veste,
― Jakob Savinšek, Sam
da je večna bit
doma, kjer čuje se samotnega srca utrip
in to, da moraš biti sam,
če hočeš pravega življenja nit,
ujeti za begoten, komaj sluten hip;
BESEDA O POTI-V-GLOBINO,
ki smo jo prebrali.
Leta, besede od takrat.
Še vedno smo isti.Veš, prostor je neskončen,
― Paul Celan
veš, ni ti treba letati,
veš, kar piše v tvojem očesu,
nas poglablja.
V razmislek ob kulturnem dnevu leta 2023.
Mislim, da nismo oslepeli, mislim, da smo slepi,
José de Sousa Saramago, Esej o slepoti
Slepci, ki vidijo, slepci, ki kljub temu, da vidijo, ne vidijo.
»Ljudem, ki ne poznajo gora, se zdijo samo prve tri slike vrhov zanimive. Življenje in njegovo pestrost moraš fotografirati; kakšen cvet pa lišaj na macesnovi veji, žival, ki se je prikazala, delo na planini, oblake. Brez oblakov ni nič. Zaradi njih je pogled z istega mesta vedno drugačen.«
Jaka Čop (po zapisu Jožeta Miheliča, PV 12/2001)
Če je med pari nasprotij, s katerimi se srečujemo vsak dan, resnično pomembno nasprotje med življenjem in smrtjo, bi upal reči, da sta prav tako pomembni nasprotji med resnico in sprenevedanjem ter resničnostjo in iluzijo.
― Czesław Miłosz
Kdor koli bi že bil. Videl je ob svitu nagubane gore
— Czeslaw Milosz, Študija samotnosti
Barve pepela, nad nočjo, ki se topi,
Nasičevane z vijoličasto barvo, pijoče rožnato,
Dokler niso, ogromne, stale v oranžnem soju.
Dan za dnem. In, komaj je opazil, leto za letom.
Za koga, je mislil, ta blišč? Samo zame?
Bil je čas, ko sem, kot si ti sedaj, ampak bo tudi čas, ko boš ti tako, kot sem jaz sedaj.
— (iz knjige Taraut en tenere: Hči puščave; Mira Delavec Touhami)
Na vrata gluhega lahko trkate večno.
Nikos Kazantzakis
The landscape affects the human psyche – the soul, the body and the innermost contemplations – like music. Every time you feel nature deeper you resonate better with her, finding new elements of balance and freedom.
Nikos Kazantzakis
“Crete had set me free.”
John Donat
Prestoli so muhasti. Sprejmejo vsakršno svojat.
— Dane Zajc, Medeja (I, 1)
On vé, da bi se kakor od pepela zgrajene sesule stene med njimi, če bi se kdaj le za hip spogledali iz dna. …en sam človek je; in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan…
— Ivan Cankar, Podobe iz sanj
Jest Soča, sz stabo rad reku bi kejšno besedo
Iztok Mlakar
Če nečeš pej neč, bom pej samo te gledu
Ko štufa an zmatrana tečeš po strugi
An delaš taku ku jest to, kar čjo drugi
An glih taku ku jest tudi ti puhna si gnuja
Staramo se, zlata moja, kej češ
Če štronco rodiš se, štronzo umreš
2. oktobra se spominjamo odhoda Tineta Miheliča, velikega gornika in svojevrstnega gorniškega »literata«. Hčerkin opis očetovega slovesa povzema v celoti njegov stil. »Pod glavo si je dal nahrbtnik, se usedel, dal gor očala in zaspal. Umrl je s spokojnim obrazom in zadnjim pogledom na Triglav, v okolju, kjer je tudi najbolj užival.«
»Individualizem tehnične civilizacije sloni ravno na nepriznavanju posamičnega jaza.«
Jacques Derrida
Priden mož nosi morsko vodo vrh gore, če nima drugega dela.
tibetanski rek
Med glasbo in njeno tišino
— Tomaž Pengov, V nasmehu nekega dneva
Med senco in njenim telesom
Med žensko in njeno lahko stopinjo
Čutiš pot med besedo in molkom
In zemlja na katero si stopil
Ti je vzela del potovanja
Ko se vrneš Si sam
Med sivimi zidovi mladih let
— France Balantič, Zaznamovani
ležijo zakopani žalostni spomini.
Pijana duša ob priprti lini
strmela je na razdejani svet.
Štiri vrste ljudi so: Moje je moje in tvoje je tvoje, to je vrsta povprečnežev – nekateri so celo mnenja, da je to vrsta sodomcev. Moje je tvoje in tvoje je moje – to so nevedneži. Moje je tvoje in tvoje je tvoje – to so pobožni. Tvoje je moje in moje je moje – to so krivičneži.
— prosto povzeto po Izrekih očetov (Talmudski traktat Pirke Abot)